Nevem kako naj začnem..
Rada bi ti nekako pokazala koliko mi pomeniš, in kako močno si želim nazaj najino prijateljstvo.
Ko sva se pred tremi spoznala, sem si mislila, da je prijateljstvo seveda enostransko, če pa ni, pa se bo zgodilo natanko to kot se je. Nisem bila pesimist, le bala sem se, da si spet še en ki ljubi igranje in norčevanje z čustev. Seveda sem upala, da ne bo tako. Iz dneva v dan sem te imela rajši, vedno bolj sem ugotavljala, da nisi isti. Že kot prijatelj ne. Nemorem vrjeti da je obstajal človek, ki me je lahko le z eno besedo spravil v dobro voljo. Tudi ko sem bila v največji depresiji si me spravil v dobro voljo, le s tem da sem slišala tvoj glas ali pa da si me le pozdravil. V vsakem primeru si mi pomagal, za to sem ti zelo hvaležna. Zaradi tebe sem zdaj popolnoma spremenila pogled na svet, k sreči mi mankaš le ti. Nikoli ne bom pozabila niti ene tvoje besede, niti enega tvojega smeha, ali pripombe. Bil si prijatelj, kakšega sem si vedno želela. Tisti najboljši. Popolnoma sem vrjela vsem tvojim besedam, nikoli nisem dvomila v tiste, da boš vedno bil ob meni. Tvoje besede so me ohranjale pri življenju. In še zdaj me, ko berem nazaj pogovore, ali se spomnim katerekoli tvoje izjave. Še zdaj nemorem vrjeti da sem te izgubila in te izgubljam še bolj.
Prosim oprosti mi za vsak rez ki je v preteklosti bil namenjen prav tebi. Poskušaj me razumeti, vsaj malo. Nebom se več rezala, pa četudi mi trenutno ne vrjameš, ti bom dokazala da mislim resno. Si prijatelj za katerega bi naredila preprosto vse - dobesedno. Zdaj bi vse naredila, da bi lahko vrnila čas in popravila napake, oziroma karkoli sem naredila narobe, da sem te izgubila.
Toliko mi pomeniš, da bi prevzela prav vse tvoje bolečine, bolezen.. Če bi le lahko. Rada bi, da ti živiš, tudi če bi to pomenilo mojo smrt. Brez tebe si preprosto nemorem več predstavljati življenja. Zdi se pusto, vsakemu dnevu nekaj manka. Želim nazaj vse te dneve ko sva se skupaj smejala.
Rekel si, da ti je popolnoma vseeno. Da ti je vseeno za mene. Dovolj odločen si, da bi lahko bilo res, ampak nekje v sebi čutim, pa nevem če je to upanje, ali če si le zamišljam, da temu na nek način ni tako. Nemorem razumeti, kako bi ti lahko v eni noči postalo popolnoma vseeno, če ti prej ni bilo. Vem da se ljudje spreminjajo, in da čustva sčasoma zbledijo, če ne izginejo popolnoma, toda kar nemorem vrjeti, da bi se ti spremenil čez noč.
Upam da ni vse res kar si rekel.
Od tebe sem se naučila, da morem vstrajati dokonca, da upanje umre zadnje.
Povej mi zdaj, naj obupam? Je vredno vstrajati? Bom karkoli lahko dosegla z tem da ti še kr težim da hočem najino prijateljstvo nazaj in da nevem kako bi brez tebe sploh lahko bila?
Res je, ljudje delamo napake. Sem kdaj pri tebi naredila tisto usodno?
Je bilo to, da sem te priganjala da idi k zdravniku ali karkoli povezano z tem?Če je, prosim vrjemi mi, da bi le rada dobro tebi.
Vedno mi boš ostal v spominu, nikoli v življenju te ne bom pozabila.
Vedi da si mi vse in vedno mi boš.
Zdaj se poslavljam. Je to zadnjič? Upam da ne, odločitev je popolnoma na tebi.
Upam da sem ti vsaj pribljižno pokazala koliko mi pomeniš, saj je tolikšno velikost čustev teško ponazoriti z besedami.
Bye.
xxx
Rada te imam najboj na celem svetu!
